Naše druženje z nemškim bokserjem  se  je pričelo v letu 1999, ko smo domov pripeljali psičko Divo. Stara je bila osem mesecev, njena prva družina pa tedaj najverjetneje ni bila dorasla bokserjevi igrivi naravi in njegovemu temperamentu. Še preden je Diva prišla v naš dom, smo  dodobra  prelistali literaturo in se seznanjali s pasmo, obiskovali pasje razstave ter se pogovarjali z vzreditelji. Načrtovali smo nakup rodovniške psičke, a je usoda hotela, da smo omogočili lepo in polno življenje ne-rodovniški bokserki  Divi.

Z Divo sem se podal v svet kinologije. Vedno sem si želel imeti delovno pasmo, kar bokser zagotovo tudi je -  kaj hitro sva skupaj pričela obiskovati tečaje poslušnosti v sklopu pasje šole Kinološkega društva Škofja Loka - Železniki. Uspešno sva opravila izpit B in C, se pripravljala na IPO1, se udeležila nekaj tekem v poslušnosti, trenirala agility in celo nastopila na tekmi, ko je že pošteno zakorakala v osmo leto.

Odkar živimo z Divo, me je ljubezen do te pasme in kinologije nasploh povsem očarala. Med drugim sem opravil izpit za inštruktorja šolanja psov pri Kinološki zvezi Slovenije. V veliko veselje mi je, da lahko svoje znanje o šolanju in vzgoji psa prenašam na druge ljudi.  

Pred nekaj leti me je prevzela velika želja po vzreji te prečudovite pasme. Iz tega razloga sem jeseni leta 2005 iz Francije pripeljal psičko, ki sliši na ime Astra con Tilia, z enkratnim delavnim temperamentom in odličnim karakterjem. Upam, da bo te lastnosti prenesla tudi na svoje potomce.

Samo Potočnik, von Aisneren